Ogledano: Greben rešenih (2016)
Metacritic.com7.1
Imdb.com8.4
Rottentomatoes.com8.6
Filmstart.si8.2
Pozitivno
  • prizori bitk na fronti
  • dobre igralske predstave
  • režija
Negativno
  • na trenutke pretirani akcijski prizori
  • pretiravanje z versko simboliko
8.1Skupna ocena
Ocena bralcev: (7 Votes)
8.2

b1_hacksaw-ridge_slo

Naslov: Greben rešenih (Hacksaw Ridge)
Premiera: 10. 11. 2016 (Slovenija)
Žanr: biografija, vojna drama
Država: ZDA, Avstralija
Igrajo: Andrew Garfield, Sam Worthington, Luke Bracey, Vince Vaughn, Theresa Palmer
Režija: Mel Gibson


OPIS:

Medtem, ko divjajo grozote druge svetovne vojne, se mladenič Desmond Doss (Andrew Garfield) odzove na vpoklic v vojsko, z namenom, da pomaga svoji domovini. Toda kar ga dela posebnega, je njegov odpor do orožja, ki ga zaradi svojih prepričanj ne namerava uporabiti kar ga sprva spravi v težave. Svojo dolžnost namreč želi opravljati kot bolničar.


FILMSTART. RECENZIJA:

Vrnitve odpisanih so zelo priljubljene med občinstvom pa tudi med stroko in kot kaže je letos čas za Mela Gibsona, igralca in režiserja, ki je zadnja leta v nemilosti zaradi javnih izpadov, ki so vključevali rasno in versko nestrpnost ter družinsko nasilje. Kontroverzna pa je tudi njegova režiserska pot, ki je, z izjemo prvenca, spremljala snovanje velikih projektov, med katere zagotovo tudi spada njegov najnovejši film Greben rešenih, zgodba o malce manj znanem junaku druge svetovne vojne.

Med govorom o dobrih, nemara celo odličnih režiserjih, zelo radi pozabimo na Gibsona, ki mu ne moremo očitati odličnega občutka za spektakel in smisla za snovanje akcijskih sekvenc, toda kaj hitro se pa lahko v njegovih filmih spotaknemo ob izkrivljanja zgodovinskih dejstev. Prvi dve lastnosti sta še vedno v lasti šestdesetletnika, saj Greben rešenih najmočneje sije prav na bojišču. Resda je potrebno kar nekaj časa čakati, da se tja odpravimo, toda ob prihodu nas čakajo neverjetni prizori vojnega nasilja, ki po kakovosti sodijo med tiste iz leta 1998 in Spielbergovega Reševanja vojaka Ryana. Skoraj vsak izstreljen naboj poleg vojakov na fronti zadane tudi gledalca in ga vrže prav v središče dogajanja. Surovo, umazano in brutalno so le nekateri izmed pridevnikov katere lahko pripišemo drugi polovici filma in že samo zaradi nje je zadnji Gibsonov režiserski izdelek vreden ogleda.

img09

Pri novem Gibsonovem filmu je zanimivo tudi to, da v igralski zasedbi najdemo, sicer znane, toda ne najbolj zvezdniške igralce. V glavni vlogi je tako Andrew Garfield (Socialno omrežje), ki se odreže zelo dobro in je lepo videti, da se je otresel komercialnega neuspeha njegovih Spidermanov, kjer ni bil najbolje izbran za vlogo. V zanj izredno netipični vlogi se pojavi tudi Vince Vaughn (Lovca na družice), ki je v svojem prvem prizoru malce neprepričljiv, toda nato vse skupaj postavi na pravi tir in prikaže svojo najboljšo dramsko predstavo v karieri. Soliden je tudi malce pozabljeni Sam Worthington (Avatar, Terminator Odrešitev), medtem ko najbolj navduši Hugo Weaving (Matrica), ki resda v majhni, toda odlično odigrani vlogi, zopet pokaže, da gre za odličnega igralca, ki si zasluži še več projektov.

Greben rešenih prvo polovico filma posvetu ozadju protagonista Desmonda Dossa in morda na tem teritoriju ostane malce dlje kot je potrebno, toda obenem poda dovolj, da se ga lahko skozi celotni film razume in sprejema njegova dejanja. Doss je bil namreč goreče veren in je svoja dejanja pripisoval bogu, ki naj bi bil glavni “krivec”, da je bil kot človek sploh zmožen vseh junaških dejanj na fronti. Tako smo skozi večino igralnega časa priča mnogim citatom iz biblije in verskim motivom, ki Gibsonu kot režiserju gotovo niso tuji, toda v najnovejšem filmu jih povečini dobro izpelje, le morda proti koncu že malce pretirava. Toda bolj kot tema samega boga, je prisotna tematika prepričanja in da jih kot posamezniki nikoli ne smemo zatreti. Konec koncev je tudi Dossa na fronti gnalo prepričanje in to bi lahko bila ali vera ali pa kaj drugega. Ob tej priložnosti pa velja še omeniti, da se na žalost film izredno površno loti humaniziranja Japoncev pa čeprav so bili ironično tudi oni sami trdno prepričani v svojega (predstavnika) boga.

img08

Mnoge kritike so uperjene proti režiserjevi (ponovni) pretirani uporabi nasilja, ki naj bi bila povsem kontradiktorna s sporočilom filma in pacifističnim protagonistom. Toda prikaz vojne morije je potrebno razumeti tudi kot težko situacijo, ki so ji bili priča vojaki na dnevni ravni in so že tisti oboroženi potrebovali ogromno mero poguma, da so se podali v te brutalne razmere, kaj pa šele Doss, ki je bil opremljen z vsega malce bolj razširjeno prvo pomočjo. Očitke glede tega velja nameniti le približno zadnjim desetim minutam filma, ki s svojo pretiranostjo porušijo realizem filma, toda se po tej plati ne približajo Ayerjevemu Besu (Fury) izpred dveh let.

Najnovejši Gibsonov film je režiserjev najboljši po Pogumnem srcu in gotovo lahko računa na kako nominacijo ob koncu leta. V svoji spektakularnosti blesti predvsem na fronti in ponudi tudi nekaj svežega vpogleda na žanr vojnih filmov druge svetovne vojne in je prvi, vsaj med velikimi filmi, ki je v ospredje postavil bolničarja. Vtis le malce pokvari ob koncu filma, ko realizem zamenjajo pretirane akcijske scene in preočitna verska simbolika. V zaključku velja še omeniti, da naj bi bil Gibson za spremembo kar zvest pričevanjem okoli Dossovega junaštva in se je v določenem segmentu filma, kljub klasični dramatizaciji dogodkov, celo brzdal.

img06

O avtorju

Jure Konestabo
Main Editor, Public Relations

Sovražim, kadar pojem vse kokice v prvih desetih minutah filma! Šalo na stran. V prostem času študiram kemijo, sicer pa filme obožujem že od malega in sedaj imam tudi priložnost, da o njih kaj zapišem.

Podobni prispevki

Napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.