Ogledano: Dežela La La (2016)
Metacritic.com9.3
Imdb.com8.5
Rottentomatoes.com9.3
Filmstart.si9
Pozitivno
  • tehnična plat filma
  • glasba
  • protagonista
Negativno
  • srednja tretjina malce prepočasna
9Skupna ocena
Ocena bralcev: (15 Votes)
6.7

b1_lala-land_slo_final

Naslov: Dežela La La (La La Land)
Premiera: 5. 1. 2017 (Slovenija)
Žanr: muzikal, drama
Država: ZDA
Igrajo: Ryan Gosling, Emma Stone, John Legend
Režija: Damien Chazelle


OPIS:

Mia (Emma Stone) je mlada nadobudna igralka, ki se tekom losangeleškega življenja prebija z delom v kavarni in upanjem, da jo opazijo na kaki izmed mnogih avdicij, ki se jih udeležuje. Nekega dne pa spozna Sebastiana (Ryan Gosling), ki je pravzaprav njena sorodna duša, saj mu v mestu nihče ne ponudi priložnosti, da razkaže svoje razkošno pianistično znanje.


FILMSTART. RECENZIJA:

Pred dvema letoma je mladi scenarist in režiser Damien Chazelle opozoril nase s svojim drugim celovečercem Ritem norosti (Whiplash), kjer je, v sicer precej temačni drami, pokazal svojo strast in ljubezen do glasbe, ki ga spremlja že vse življenje. Njegov naslednji projekt Dežela La La tako ni veliko presenečenje, saj se je 31-letnik lotil snovanja muzikala, žanra katerega primesi v mnogih filmih srečujemo še dandanes, toda v tisti čistejši obliki so njegovi najboljši časi že mimo in danes velja kar za nekako staromodnega.

Že od prve sekunde je jasno, da je Dežela La La film, ki si ga je Chazelle želel posneti že dlje časa. Prva glasbena točka hitro nakaže ton filma in režiserjevo znanje, saj tekom filma spremljamo odlično posnete prizore, ki vsebujejo dolge kadre in čudovito fotografijo, zanemariti pa ne gre tudi scenografije in kostumografije. Naj si bo koreografirana glasbena točka ali pa povsem preprost prizor dialoga, vsak kader v filmu je odličen in izredno lep na oko. Dežela La La je eden tistih filmov, pri katerem bi lahko kadarkoli “zamrznili” sliko in bi še vedno bi ga še vedno lahko opisali s superlativi. Pohvalo vsekakor velja nameniti tudi montaži, ki je bila izreden adut tudi v Ritmu norosti, toda tukaj je še na kakšni ravni višje.

LLL d 41-42_6689.NEF

Pravkar omenjeni film je tudi vseboval odlično glasbeno podlago, ki je zlezla pod kožo tudi marsikateremu neposlušalcu jazza in nič drugače ni s pesmimi v režiserjevem najnovejšem filmu. Te so sicer izredno preproste, toda kaj hitro skočijo v uho, in skladatelj Justin Hurwitz, režiserjev cimer iz študijskih dni, je tako pričaral eno najboljših glasbenih podlag leta. Mnogi so že omenili, da je Chazellu v Deželi La La uspelo prebrisano križati retro slog s primesmi današnjih časov in to se ne kaže samo v scenografiji ter slogu, ampak tudi v glasbi, ki nas popelje vse od sloga pesmi muzikalov stare šole pa do venčka popa osemdesetih. Obenem se režiser tudi spretno izogne (preveč) očitnim poklonom in referencam ter v filmu ujame večne teme kot sta ljubezen med sočlovekoma in umetnosti.

Toda vse pohvale tehnični plati filma bi bile povsem odveč, če bi mu manjkala duša, ki jo lahko najdemo v obeh protagonistih Mii in Sebastianu, ki ju upodobita Emma Stone in Ryan Gosling. Igralca imata več kot odlično kemijo, kar niti ni presenetljivo, glede na to, da je to njuno že tretje sodelovanje po filmih Ta nora ljubezen (Crazy, Stupid, Love, Glenn Ficara, John Requa, 2011) in Gangsterska enota (Gangster Squad, Ruben Fleischer, 2013). Predvsem za 28-letno Stonovo je to najboljša predstava kariere, medtem ko je Gosling dodal novo odlično referenco svoji izredno raznovrstni karieri. Igralca v svojih vlogah izpadeta izredno iskreno in posledično tudi prepričljivo pa čeprav smo med ogledom težko ljubosumni na njun pevski talent (ta opazka leti predvsem na Goslinga). Ampak ravno to, da sta njuna lika neka anonimneža, ki se stežka prebijata skozi vsakdanjo življenje, zavoljo njune ljubezni do umetnosti, ju naredi še toliko bolj prepričljivo in avtentično.

LLL d 07 _1326.NEF
In prav romanca obeh protagonistov je tista, ki pelje zgodbo filma skozi celoten igralni čas. Tu je potrebno omeniti, da gre pravzaprav za precej klišejsko pripoved, ki smo jo že nič kolikokrat videli, toda glede na to, da film poveličuje te klišeje in jih časti, to niti ni nujno negativna kritika, saj jih predstavi v izjemnem slogu. Okrcati velja le morda malce počasnejši in bolj razvlečen srednji del filma, ki pa ga popravi odličen konec, ki zadane žebljico na glavico.

Redkokdaj smo priča res dobremu t.i. filmu za dobro počutje, a Dežela La La ima tisto filmsko magijo in lahko razsvetli še tako turoben dan. Damien Chazelle je zopet dokazal, da je izvrsten filmar, ki s pomočjo svoje ljubezni do glasbe, lahko ustvari odlično izkušnjo pred velikim platnom, in pred njim je vsekakor še zelo svetla prihodnost. Glede na to, da gre za obuditev starega hollywoodskega žanra in filma, ki govori o Hollywoodu ter ga opisuje kot mesto sanj(ačev), potem utegne biti Dežela La La močan akter v deljenju cehovskih nagrad. To je zagotovo vse res, toda kdaj pa tudi potrebujemo kako iskreno romantično sanjaško doživetje in s tem tudi odmik od vseh politično angažiranih, tragičnih ali depresivnih tem. Če ga uresniči človek z vizijo, potem pa še toliko bolje.

LLL d 13 _2644.NEF

O avtorju

Jure Konestabo
Main Editor, Public Relations

Sovražim, kadar pojem vse kokice v prvih desetih minutah filma! Šalo na stran. V prostem času študiram kemijo, sicer pa filme obožujem že od malega in sedaj imam tudi priložnost, da o njih kaj zapišem.

Podobni prispevki

Napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.